Fotografski ciklus Dixiland je v procesu nastajanja že polnih deset let. Njegov avtor, fotograf Mitja Ilc, je to svojevrstno topografijo njegovega širšega bivanjskega okolja s publiko v realnem času že delil na različnih spletnih platformah. Te hipne fotografije so pogosto ustvarjene zelo impulzivno, kot posledica analitičnega in kritičnega opazovanja lastnega okolja, kulturne krajine, ki prav vsakogar neizbežno, četudi nezavedno definira. Iskanje tistih najbolj banalnih, a nepreklicno praktičnih objektov vsakdanjika, kot so denimo plastična mobilna stranišča, ki jih po domače ljudje pogosto imenujejo tudi dixiji, je postala neke vrste fotografova obsesija. Kot že v nekaterih poprejšnjih projektih so ga zanimale predvsem tiste povsem vsakdanje banalnosti.
Plastična stranišča so torej nekaj, s čemer se lahko identificira prav vsakdo izmed nas. Le kdo še ni poizkusil teh sodobnih kemičnih toalet, ki jih najdemo praktično povsod; na festivalih, na veselicah, na proslavah, na verskih in političnih zborovanjih, na gradbiščih, na počivališčih, na plažah, na razglediščih, skratka, povsod, kjer bolj stalna konstrukcija WC-ja ni mogoča ali pač ni rentabilna. V današnji transakcijski družbi je slednje nedvomno eden izmed najbolj pomembnih in pogostih argumentov. Prav tako je moč le redko srečati človeka, ki si z veseljem uporablja plastično kemično stranišče, ki lahko postane tudi zelo neprijetna septična jama. Na eni strani ti objekti pričajo o duhu časa, ko smo ljudje ozaveščeni glede odlaganja iztrebkov in odpadkov, na drugi strani pa odražajo tendenco po prikrivanju vsega nečistega in odvečnega. V dixijih se zrcali t.i. sodobna kozmetična ekologija, ki deluje po principu, „česar ne vidim, ne boli“. Skratka, ti objekti pomagajo zbrati iztrebke na enem mestu, jih s kemičnimi pripravami nevtralizirati in jih nato odvreči na veliki večini nevidno mesto. A skrivanje ne spremeni dejstva, da ljudje proizvajamo neizmerne količine izločkov in smeti. Tudi če jih ne vidimo več, so še vedno tu.
Ilc je s svojimi odkrito ironičnimi fotografijami pokazal tudi na omenjeni in vseprisotni družbeni pojav ignorance, hkrati pa ga je zanimala generičnost kulturne krajine. Ribnica, Slovenija in Srednja Evropa so relativno industrijsko razvita področja, kjer se uspeh družbe in kakovost življenja še vedno (in vedno bolj) merita z gospodarsko rastjo, industrializacijo in urbanizacijo. Dixiji, ki so pravzaprav nekakšni tujki v javnem prostoru, so na njegovih fotografijah postali znanilci napredka in povsem integralni del okolja. Z analitičnim branjem različnih označevalcev na fotografijah je ponekod moč odrediti celo geografski in kulturni prostor, v katerem se nahajajo posamična kemična stranišča., prav tako pa je mogoče iz njih izluščiti sodobne bivanjske navade. Fotografije v središče sicer postavljajo dixije, vendar je na podobah okolica, v katere so le-ti umeščeni, ravno tako pomembna in povedna, saj odraža tisto najbolj osnovno organizacijo skupnega življenjskega prostora.
Tako kot je Ilc s svojo prejšnjo serijo Meni je vseeno, tebi pa ne z dokaj običajnimi mračnjaškimi fotografijami kritično obravnaval delovanje lokalne politike, so tudi fotografije iz ciklusa Dixiland potencialno mnogo bolj daljnosežne in kompleksne od svoje primarne pojavnosti. Ob bolj angažiranem in intenzivnem gledanju in branju fotografij se kaj lahko zgodi miselni obrat, ki namiguje na mnoge druge in drugačne pomene in fenomene. Potreben je le nekoliko bolj angažiran pogled in zmožnost branja med vrsticami.
Miha Colner
